Februar je mesec, ko kulturi namenimo malo več pozornosti kot sicer. Na osrednji državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku se podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju umetnosti v Sloveniji. Med glasbeniki, režiserji, gledališčniki in likovniki so izbrani tisti, ki so na svojem umetniškem področju največ prispevali ter s tem na svoj način poudarili pomen, ki ga ima umetnost za človeka.

Saj res …  zakaj bi se človek sploh ukvarjal z umetnostjo?

Vzemimo kot primer likovno umetnost. Prve poslikave v jamah segajo daleč nazaj. Ne 30, ne 300, niti ne 3000, temveč več kot 30.000 let pred našim štetjem! Zakaj si je naš »primitivni«, »nerazviti« in »nevzgojeni« prednik vzel čas in na stene naslikal najprej obris svoje dlani, kasneje pa podobe živali, s katerimi je imel vsak dan opravka? Zakaj je, namesto, da bi šel po hrano za preživetje, ždel v jami in – slikal? Čemu današnjemu človeku podobna vrsta, prvič naredi nekaj, kar ni nujno za obstoj? Hm … ali res ni?

Pa poskusimo.

»Kaj bo meni likovna,« je večkrat slišan stavek, na srečo še ne (pre)pogost, je pa v porastu.

Ko smo vsi prišli na svet in se dokaj hitro začeli zavedati svoje okolice, sploh še nismo znali govoriti in hoditi, kaj šele računati in pisati, pa že smo s prsti ali barvicami želeli nekaj povedati. Otroška risba za mamo je najbolj pristen in iskren izraz naklonjenosti in ljubezni, otrok najde način, da se izpove in opozori nase. Za sodobnega človeka (celo preveč) samoumevno, za našega prednika pa prelomno oz. napredno.

Z likovnim ustvarjanjem se recimo urijo številne motorične spretnosti, ki so nujne za opravljanje številnih poklicev (npr. kirurgi, zobozdravniki, farmacevti, mehaniki, inštalaterji, frizerji, mizarji, cvetličarji, zlatarji …), močno vpliva na sposobnost koncentracije in opazovanja (ki je še kako pomembna pri znanstveno-raziskovalnih in naravoslovnih vedah) ter nenazadnje izoblikuje estetski čut (arhitektura, grafično oblikovanje, oblikovanje uporabnih izdelkov, modno oblikovanje ipd.).

Žal pa se nekje na poti v odraslost ta prazgodovinski instinkt izgubi. Morda je otrok zaman iskal naklonjenost skozi risbo in bil spregledan, ker odrasli nis(m)o imeli časa? Morda je likovno ustvarjanje v nekem trenutku bilo preveč »otročje«? Morda je v nekem trenutku izgubil željo po ustvarjanju, ker »kaj pa bo meni likovna v življenju«? Morda. Dejstvo je, da se vse več odraslih vpisuje v različne likovne tečaje (risanje, slikanje, oblikovanje z glino), knjigarne pa so vse bolj polne pobarvank za odrasle, s katerimi naj bi se vrnili v otroštvo in se tako znebili stresa …

Na hodnikih in v nekaterih učilnicah bodo v letošnjem letu na ogled likovni izdelki, ki so jih dijaki STŠ-ja ustvarjali zadnjih 10 let (zato retrospektivno) pri urah likovne umetnosti: konstrukcijsko narisana tihožitja, portreti, barvni kontrasti v motivih  ogroženih papig in Albersovih kvadratih, lavirane risbe na razglednicah Plečnikove arhitekture in Kopra, lavirane risbe oljk, fig in sivke, pixle art mozaiki, logotipi in tipografske kompozicije.

Vse to je delo dijakinj in dijakov, ki so na svoj način izrazili to, kar vidijo. S svojimi očmi, s svojim zavedanjem sebe in okolice, s svojimi čustvi. To so dela, kjer so dijaki izrazili sebe.

Zato si vzemite čas in se ustavite pri njihovih risbah. Naj vas njihovi izdelki nagovorijo in morda bomo za hip, nekje v globini naše duše, vsi zaslišali odgovor na vprašanje: »Kaj bo meni likovna?«

Lepe počitnice!

*Avtorica risbe na naslovni fotografiji je Gaja Mikolič, program strojni tehnik, šolsko leto 2019/20.

Mojca Gazič